XX. nedelja po binkoštih
Moč dobrega zgleda
Slika v danešnjem evangelju nam kaže dve glavni podobi: Gospoda Zveličarja in kraljiča ali višjega uradnika v službi oblastnika Heroda. Kraljič je prišel iskat pomoči pri Gospodu, t. j. zdravlje svojemu bolnemu sinu, Gospod pa išče prilike revnemu človeškemu rodu pomagati na duši in telesu. Kraljičev sin ozdravi na besede Gospodove: »Pojdi, tvoj sin živi!« Kraljič se je pa spreobrnil in vsa njegova hiša! Ni prav nič čudnega, da se je kraljič spreobrnil, saj je videl s svojimi očmi in slišal s svojimi ušesi Kristusa; videti pa in slišati Zveličarja je bilo dovolj za spreobrnjenje. Pač pa jako čudno, da je tudi vsa njegova hiša v Kristusa verovala, t. j. njegova žena, njegovi otroci, njegovi hlapci, njegove dekle in vsa družina tega brez dvoma premožnega človeka. Ali morda zavoljo čudeža, ki ga je Kristus storil? Ali kaj je bilo vzrok, da je vsa kraljičeva hiša verovala v Kristusa zgled? Da, preljubi, zgled ima veliko moč. Kaj premore zgled, se ne vidi le pri ljudeh, ampak celo tudi pri neumni živini; če hočete mladega, razposajenega konja navaditi voziti in orati, ga morate pripreči k drugemu že dela vajenemu konju, da se po njegovem zgledu ukroti in navadi dela. Vse to vam je znano. Kar pa je pri živalih v navadi, to je večkrat in še toliko bolj pri ljudeh. Tako n. pr., ako se hoče človek naučiti kakega rokodelstva, kovaškega, krojaškega, črevljarskega itd., ni dovolj, da samo nauk posluša, ta se reč mora tako ali tako narediti, ampak mora prav zgled imeti, da potem ta zgled posnema in sam tako naredi; za to je že stara resnica: »Dolgo se človek mora učiti z besedami, kratko časa pa z zgledi.« Tudi vzgoja potrebuje takega učenja, učenja z zgledi. To so dobro znali že pagani. »Nežna mladina,« pravi Kvintilijan, »se vseh oklepa, med katerimi živi; ona raste in dorašča obrazujoč se po njih zgledu«. Koliko krasnih zgledov kreposti in junaštva nam podaja v posnemanje Sv. pismo stare zaveze. V novi zavezi pa nam Izveličar stavlja v zgled samega sebe, ko pravi: »Hodite za menoj …! Zgled sem vam zapustil, da tudi vi storite, kakor sem jaz storil …« Apostol pa nam kliče: »Bodite moji posnemalci, kakor sem jaz posnemalec Kristusov!« In koliko lepih zgledov posnemanja nam sv. Cerkev predočuje iz življenja svetnikov! Zraven tega, da otroka še posebno nagon posnemanja zelo vleče storiti, kar druge vidi delati, mu zgled tudi kaže, da je mogoče storiti dobro in pravo, in umakniti se morajo skoraj vsi oni izgovori, koje izmišlja lenoba in lagodnost. Zares, kar je nazorni nauk pri podučevanju, to je vzgoji zgled: začetek plodovitemu delovanju. Iz tega spoznamo, da je sveta dolžnost vseh, kateri imajo z mladino opraviti, zlasti vzgojiteljev in učiteljev, vedno in povsod dajati lep zgled pa ogibati se vsega, kar bi količkaj bilo v spotiko otroškej rahločutnosti. Učitelj mora pa tudi skrbno odstranjati od svojih gojencev vse tuje slabe zglede in mora skrbeti, kolikor mu je mogoče, da učenci nikoli ne pridejo v dotiko s takimi, kateri bi s svojim govorjenjem, vedenjem nevarni postali nedolžnim srcem. Kakor vrtnar varuje svoje nežne cvetlice ljubljenke, tako in še skrbneje naj vzgojitelj čuva nad lepo nedolžno 
dušo svojih učencev. Srečno dete, katero že v mladih dneh okrog sebe gleda vedno le lepe zglede! Kolika nesreča pa je za otroka, ako so mu dorasli, med katerimi biva, le v pohujšanje z besedo in dejanjem; večinoma so ti slabi zgledi krivi njegove umstvene in moralne pogube. Zato, preljubi, vadite se že zdaj v lepem in zglednem obnašanju, posebno pa vi, ki stojite na pragu javnosti, še malo … In vi, mali, pa …

Hinavstvo je grdo.
XXII. nedelja po binkoštih
Sv. pismo nam na mnogih krajih pripoveduje, kako silno so farizeji sovražili Kristusa, ker jim je brez strahu trgal krinko z obraza in kazal očitno njih hinavstvo. Zato so ga hoteli na 
vsak način uničiti. Toda ker je ljudstvo bilo zanj in ž njim, so si morali kaj izmisliti, da bi ga dobili v svojo oblast in da bi se maščevali nad njim. To so storili že velikokrat, toda vselej jim je spodletelo, dasi so bili skrajno zviti. Ker tudi dandanes ne manjka takih ljudij, takih potuhnencev, zvitih hinavcev, premišljujmo, kako grdo je hinavstvo. Hinavec tepta z nogami najsvetejše zapovedi sv. vere, zlorabi prijateljstvo, resnico, čednost in vero ter izpodkopava medsebojno zaupanje med ljudmi. 1. Krščanska vera tirja odkritosrčnost, poštenost in da človek vedno tako misli, kakor govori, in tako govori, kakor misli; zaničuje pa laž, potuhnenost, svetohlinstvo in hinavstvo. Prva zapoved v krščanstvu je, da moramo Boga čez vse ljubiti in svojega bližnjega kakor samega sebe. In Krist je rekel: »Ljubite se med seboj. Iz tega bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj!« Kjer pa je potuhnjenost in hinavstvo, tam gotovo ni ljubezni. Krist je rekel nekdaj: »Vaše govorjenje naj bo: da, da; ne, ne; kar je več od tega, to je od hudega.« (Mat. 5, 37) S temi besedami hoče nas gotovo opozoriti, da bodimo vedno odkritosrčni, da govorimo tako, kakor mislimo. [in ko je pri slovesu dejal svojim učencem] In vendar jih je še dandanes toliko, katere vodi le zvijača in potuhnjenost. Da s tem kljubujejo največjim božjim zapovedim, zapovedim o krščanski ljubezni, za to se nič ne zmenijo. Neodkritosrčnost kažejo celo svoje življenje in norčujejo se iz najsvetejših zapovedi sv. vere. Ostudno. 2. Taki hinavski ljudje zlorabijo tudi prijateljstvo, resnico, čednost in vero. Kako prijazne se kažejo do tebe, prilizujejo se ti in ne vedo, kaj vse bi storili, da bi ti ustregli! Toda žalibog, da je vse to le navidezno in hinavsko. Hinavski človek hlini vero in čednost, da bi dobil zaupanje pri ljudeh, da bi jih tem lažje ogoljufal in nesrečne storil, da bi jih porabil v svoje sebične, pregrešne namene. Ko se hinavski človek skriva tako v oblačilo čednosti in vere, privabi k sebi tudi druge, ki mu zaupajo. Kaj je življenje brez prijateljstva, resnice, čednosti in vere? Kako nesrečen je človek, ki nima niti enega prijatelja pod solncem, s katerim bi se mogel kaj pomeniti, kateremu bi mogel kaj potožiti! Kaj je človek, ki ne pozna resnice, ki tava v temi zmote? Kako nesrečen je tisti, ki nima nobene čednosti, ki je izgubil pravo vero. In te najdražje zaklade: prijateljstvo, resnico čednost in vero izpodkopava hinavec. 3. Hinavec izpodkoplje slednjič tudi vse zaupanje med ljudmi. Medsebojno zaupanje, medsebojna ljubezen je vez, ki veže vkupaj človeško družbo, in to je, kar sladi človeško življenje na tem svetu. Kako prijetno je med ljudmi, ki nas ljubijo, katerim smemo zaupati! Kako neprijetno pa je, ako živimo s človekom, kateremu ne smemo in ne moremo zaupati, ki vsako naše delo, vsako našo besedo napak tolmači (razlaga). In tako je tistemu, ki mora s takimi občevati. Zapeljan je v prvič, zapeljan v drugič, tretjič itd. Slednjič izgubi tak človek, rekel bi, vse veselje do življenja. Zoper vse to veli krščanski nauk, da mora človek tako govoriti, kakor misli, takega se kazati, kakor je v resnici, in ne drugače. Človek mora biti zvest do Boga, zvest in odkritosrčen do bližnjega in tak do samega sebe, da sam sebe ne slepari. Kdor 
je zvest in odkritosrčen, ta sme vsakemu človeku brez strahu v obraz pogledati; kdor pa posnema v svojem obnašanju farizeje in se kaže drugačnega, kakor je v resnici, tak človek ne more imeti nikoli mirne vesti, ker vedno se mora bati, da kdo spozna njegovo spačenost.


O poslednji sodbi
Prva nedelja (došašca) adventa
Strašen dan, dan poslednje sodbe! Strašno, ko se zemlja začne zibati, ko solnce otemni, ko luna ne bo dala več svoje svetlobe in zvezde začno padati z neba, ko črna tema obda zemlje krog! Strašno, ko se zemlja na vseh krajih užge, ko vesoljstvo postane žrtev plamena, ko ne preostane nič drugega, nego brezmejno goreče morje! Grozno bo, ko se mesta in vasi, gore in gozdi s strašnim polomom zvrnejo v ta plamen in zgoré kakor drobna suhljad. Strahovito, ko zagromi prvi glas angelske trobente po vesoljstvu in mrtvi začnó ustajati iz grobov, iz dna morja in kjerkoli so ležali! Strašno, ko bodo milijoni in milijoni ljudij  s strahom in trepetom čakali večnega sodnika! Preljubi v Kristu! Ako pomislimo vse to, preleteti nas mora res sveta groza in strah in vem, da je mučno (človeku) premišljevati take reči, a vendar le je koristno. Zato sem se namenil danes našteti vam neketera znamenja sodnjega dneva. Da bo sodnji, o tem pač ni dvoma, saj sv. Pavel pravi: »Odločeno je človeku jenkrat  umreti, potem pa je sodba.« In v apostolskem dejanju (17, 31) čitamo: »Določil je dan, v katerem bo po pravici sodil svet.« Tudi v apostolski veri ravno to spoznavamo, ko pravimo o Jezusu, da sedi na desnici Boga očeta »od ondot bo prišel sodit …« Kdaj bo to, tega razven Boga nihče ne ve. »Tistega dne pa in ure nihče ne vé, tudi ne angeli nebeški, ampak sam Oče« (Mat. 24, 36). Krist pa, kakor tudi njegovi apostoli, so napovedali nekatera znamenja, iz katerih se bo dalo sklepati, da se bliža sodnji dan. Katera so ta znamenja? 1. Sveti evangelij se bo oznanjeval po vsem svetu. »Evangelij kraljevstva bo oznanjevan po vsem svetu,« govori Krist, »v pričevanje vsem narodom in tedaj pride konec.« (Mat. 24, 14). Dokler se torej na svetu nahajajo še ljudje, katerim še ni bil oznanjevan Kristov nauk, ne bo sodnjega dneva. 2. Kraljevstvo antikristovo in odpad od sv. vere. Antikrist bo človek, ki se bo delal Krista in bo s pomočjo hudobnega duha delal navidezne čudeže ter zapeljal mnogo ljudij. Da pride antikrist (nasprotnik Kristov) pred koncem sveta, nam jasno priča Sv. pismo. Sv. Pavel namreč piše: »Ne dajte se nikomur nikakor ne zapeljati; zakaj poprej bo prišel odstop in se bo razodel človek greha, sin pogubljenja, kateri se bo ustavljal in se bo vzdigoval nad vse, kar se Bog imenuje ali kar se po božje časti, tako da bo v templu 
božjem sedel in se skazoval, kakor da bi bil Bog ... Tedaj se bo razodel tisti hudobni, katerega bo Gospod Jezus umoril s sapo svojih ust (kakor bi pihnil) in bo pokončal s svetlobo svojega prihoda njega, katerega prihod bo po delanju satanovem z vso močjo in z znamenji in z lažnjivimi čudeži in z vsem hudobnim zapeljevanjem za te, kateri se pogubé, zato ker niso ljubezni resnice sprejeli, da bi bili vzveličani« 
(II. Tes. 2-4.9.10). In Krist pa govori: »In takrat se jih bo mnogo pohujšalo, in se bodo med seboj izdajali in med seboj  sovražili. In mnogo krivih prerokov bo vstalo in jih bodo mnogo zapeljali. In ker bo hudobija 
obilno rastla, bo ljubezen pri mnogih omrznila« (Mat. 24, 10-12). Ali kraljevstvo antikristovo ne bo dolgo trajalo, njegovega vladanja dnevi bodo prikrajšani zavoljo izvoljenih (Mat. 24, 22). 3. Prihod Elija in Henoha. Zadnji med preroki stare zaveze, Malahija, pravi: »Glej, jaz Vam bom poslal preroka Elija, preden 
pride Gospodov dan veliki in strašni.« (Mat. 4,5) Prihod Elijev napoveduje tudi Krist, rekoč: »Elija bo 
prišel in bo vse poravnal.« (Mat. 17, 11) O prihodu Henohovem pa beremo v bukvah Sirahovih to-le: »Henoh 
je bil ljub Bogu in je bil v raj prestavljen, da bi (ob koncu sveta) narode opominjal k pokori« (Sir. 44, 16). Henoh in Elija bota govorila zoper antikrista in se potegovala za Jezusa in njegov nauk. 
4. Pred koncem sveta se bodo tudi Judje spreobrnili h Kristovi veri največ po govorih preroka Elija. 
Prerok Malahija namreč pravi o njem: »In bo obrnil srce očetov k sinovom in srce sinov k njih očetom.« (Malah. 4. 6) Elija bo s svojim poukom spreobrnil Izrajelce, da bodo takih mislij, kakor so bili njih očaki; obudil bo v njih vero, katera je bila najlepša lastnost njih očetov. 5. Znamenje, da je blizo konec sveta, bo tudi to, da bodo vojska, kuga, lakota in druge nadloge trle človeški rod. Krist govori: »Vzdignil se bo narod nad narod, kraljevstvo nad kraljevstvo in kuga in lakota in potresi bodo po mnogih 
krajih. Potlej vas bodo izdajali v britkost in vas bodo morili; in bote sovraženi od vseh narodov zavoljo mojega imena.« (Mat. 24, 7-9) 6. Znamenja na nebu. Tako-le govori zopet Krist: »Kmalu po stiski tistih dnij (ki jo bo napravil antikrist in njegovi privrženci) pa bo solnce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe in zvezde bodo padale z neba in moči nebeške se bodo gibale,« (Mat. 24, 29) in ljudje bodo koprneli strahu in čakanja tistega, kar ima priti nad ves svet itd. Strašno zares. Preljubi v Gospodu, da nas ne iznenadijo ta strašna znamenja, bodimo pripravljeni, sodimo že sedaj sami sebe in kaznujmo. Naučimo se 
presojati svoje misli, želje, besede in dejanja. Ni zadosti, da jih le pri spovedi povemo, treba jih je tudi obžalovati in se za nje pokoriti. Treba je presoditi vsako delo, je li dobro ali slabo; tako se naučimo polagoma spoznavati sami sebe. In ako se spoznamo, vemo tudi, česa se nam je treba posebno ogibati. Amen.

Kdo si ti? 
III. adventna nedelja.
Štiri tisoč let je vladala tema v človeštvu. Prišla je pa luč, da bi razsvetila to temo. Na to luč je pripravljal ljudi sv. Ivan, ki naj bi pokazal na Zveličarja rekoč: »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta!« Premišljujoč te besede, se nam vsiljuje tisto vprašanje, ki so ga stavili Judje sv. Ivanu Krstniku 
rekoč: »Kdo si ti?« Kratko je to vprašanje, toda morda je odvisna od njega za marsikoga izmed nas cela večnost. Zato vprašajmo danes tako tudi sebe: Kdo sem jaz? Da si popolnoma odgovorimo na to vprašanje, pridenimo mu še vprašanje: Kaj sem bil? Predragi, poglejmo nazaj v svoja mladostna otroška leta! Kaj ne, kako srečni smo bili? Vsaka še tako majhna reč nam je oznanjevala ljubezen božjo – vse je razveseljevalo naše nedolžno srce. V nedolžnosti smo sedeli v naročju svojega očeta, svoje matere in zvesto smo jih poslušali, ko so nam govorili o Jezusu in o kraljevstvu božjem. Poznali smo greh le po imenu; takrat nam je bila cerkev najlepši kraj, podobni smo bili 12-letnemu Jezusu, ki je dejal, ko so ga od tega odvračali: »Ali 
ne veste, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Prišel je čas našega najlepšega dne – težko pričakovani čas našega največjega veselja. S povešenimi očmi, z otroško pobožnostjo, z nebeškim veseljem smo šli prvič k mizi Gospodovi. Spremljevale so nas solzne oči naših starišev in angeli varihi so nas pripeljali k mizi Gospodovi. Kaj je takrat občutilo naše srcé, tega se vé še vsakdo izmed nas spominjati, povedati tega z besedami ne moremo … Prejeli smo tudi zakrament sv. birme, kajne, kako nedolžno veseli smo bili takrat! 
Ko nas je potrdil sv. duh v boju zoper greh s pokladanjem škofovih rok in in maziljenjem sè sv. krizmo? 
Preljubi, povejte mi, ali nismo bili res srečni, ko smo še v pomladi svojega življenja ljubili Boga? Da, 
taki smo bili! Mi smo lahko sveto molili s svetniki, veselili smo se z veselimi v nebesih, zamogli smo čisto 
moliti čistega Boga! O Bog, zakaj nismo pač taki ostali? Zakaj smo tvoja pota zapustili? Kaj smo bili, 
to vemo sedaj. 2. Kaj smo pa sedaj? Da bomo to umeli, predstavimo si Odrešenika kot sodnika. On sedi 
na oblakih neba in obrača svoj ostri pogled na nas ter nas vpraša z gromečim glasom: »Kdo si ti?« O, kaj bodo odgovorile naše misli, naše besede, naša dejanja? Po sv. krstu smo bili tako lepa posoda nedolžnosti, potem pa je greh uničil kakor črv to našo lepoto, on je naredil iz otrok božjih sužnje satanove. Naš angel varih je spremenil svoj braneči ščit v goreči meč in pred stolom božjim stoji kot naš tožnik. Naši stariši, ki so točili solze veselja, ko so nas peljali k mizi Gospodovi, sedaj bi točili solze obupa, če bi videli, 
kje hodimo sedaj! Nekdaj nam je zadostoval ostri pogled očetov in graja materina, da smo ubogali, sedaj nas 
niti šiba božja ne spreobrne. Niti upanje na plačilo, niti strah pred večnim trpljenjem ni toliko močno, da bi vzbudilo našo težko obloženo vest. Preljubi, kako slab je res današnji svet. Mesto resnice je polno laži, mesto pridnosti lenoba, mesto potrpežljivosti jeza, mesto molitve kletvina, mesto ljubezni sovraštvo, mesto odkritosrčnosti hinavščina, mesto zmernosti pijanost, mesto nedolžnosti in čistosti taka nesramnost, da je ne moremo in ne smemo z besedami imenovati, ker bi lahko koga pohujšali. Tak je svet! O, človek, kdo si ti? Postavi se v mislih pred ostrega sodnika, pred vsevednega Boga, in vprašaj svojo vest, kdo si ti, in odgovorila ti bode: »Ti si tisti David, ki je v svojih nedolžnih letah  hvalil in molil Boga, pozneje pa je postal suženj svojega mesa.« Kdo si ti? Ti si uganka sam sebi, ki imaš čednost na jeziku, a greh na svoji duši, ki praviš z jezikom, da odpuščaš svojim dolžnikom, a v dejanju tega ne storiš, ki dvigaš svoje roke proti Bogu, a obenem praviš: »Udari tega in tega!« Ti si podoben nesrečnemu judovskemu ljudstvu, ki je danes klicalo: »Hozana!« jutri pa: »Križaj ga!« Kdo smo mi? Grešniki, ki se danes skesano trkajo na prsa, jutri pa se že zopet valjajo v blatu svojih pregreh. Če se končno vprašamo, kaj bo iz tebe, odgovorimo na to: To, kar ti sam hočeš! Samo jedino  tvoja volja določi tvojo bodočnost. Ne sodnik, ampak naši grehi in naša hudobna dela nas bodo tožila, sodnik bo samo izvršil sodbo, katero bode narekovala velikost naših hudobij. – Ne pozabimo nikdar, kaj smo bili, prosimo pa Boga, da pozabi on, kaj smo sedaj, in zakličimo: »O Jezus, mi smo bili Tvoji, o daj nam, da tudi Tvoji ostanemo«. Amen.

O zakramentu sv. zakona
Kako prejmeta zaročenca zakrament sv. zakona? Zaročenca prejmeta zakrament sv. zakona tako, da pred svojim župnikom ali njegovim namestnikom in pred dvema pričama izrečeta, da se vzameta v zakon. Zaročenca morata pred svojim župnikom izreči, da se vzameta v zakon. Če zaročenca hočeta od drugega duhovnika poročena biti, morata imeti dovoljenje ali od škofa ali pa od svojega župnika. Če bi katoliška zaročenca pred posvetno gosposko (pred kakim uradnikom) izrekla, da se hočeta vzeti v zakon, je zakon ničeven, zaročenca nista prejela sv. zakona, pač pa se smrtno pregrešita. Zaročenca morata pred dvema pričama izreči, da se vzameta v zakon, ker je zakon nekaka sveta pogodba med zaročencema in kakor pri drugih pogodbah treba prič, ki svedočijo  o veljavnosti pogodbe. Tako je tudi pri poroki treba prič, ki se morejo potegniti za veljavnost zakona, če bi ali kateri zaročencev ali kdo drug začel zakon razdirati ali o njegovi veljavnosti dvomiti.
Z38. Na kaj morajo paziti tisti, ki hočejo stopiti v zakonski stan? 1. Zaročenci naj pazijo, da se ne zaročajo lahkomiselno, t. j. da se ne prenaglijo in ne obljubijo resno in slovesno zakona, zato pa naj se o tem z gorečo in stanovitno molitvijo z Bogom posvetujejo, ravno tako  tudi naj vprašajo za moder svet svoje stariše ali druge modre osebe. Stariši namreč imajo že več skušnje in že bolj trezno mislijo in imajo 
jako bistro oko za srečo svojih otrok. Tudi sam sebe treba da presodi zaročenec, ali bo mogel težavne dolžnosti zakonskega stanu izpolnjevati. Zaroke se sicer lahko zopet razvežejo, kadar obadva zaročenca v to privolita, pa tudi enostransko, če je za to zadosten vzrok. Pri tem pa navadno škodo trpi dobro ime zaročencev in se stori dosti greha: sovražtva, kletve, raznašanja itd. 2. Zaročenci naj pazijo, da ni med njimi zakonskih zadržkov in da so dobro podučeni v krščanskem nauku. Ako je namreč med njima kak zakonski zadržek, se ne smeta poročiti, dokler ni zakonski zadržek  odstranjen. Kaj so pa zakonski zadržki? Zakonski zadržki so take okolnosti, ki naredé zakonsko zvezo nedopuščeno ali celo neveljavno. Zadržki, ki narede zakonsko zvezo nedopuščeno, se imenujejo oviralni, t. j. taki, ki zakon ovirajo ali prepovedujejo, vendar pa ga ne store neveljavnega. Zakonsko zvezo narede nedopuščeno: prepovedani čas, razlika v veri med kristjani, veljavna zaroka, navadna obljuba čistosti itd. Zadržki, ki narede zakonsko zvezo neveljavno, se imenujejo razdiralni zakonski zadržki; neveljavno zakonsko zvezo narede: sorodstvo in svaštvo v določenih kolenih, duhovno sorodstvo idr. Prav zatega voljo se torej zakoni oklicujejo, da se taki zadržki o pravem času zvedó ter tako preprečijo neveljavni in prepovedani zakoni. Zato morajo tudi zakonci pri zapisovanju zakona vestno in odkritosrčno  odgovarjati na vprašanja duhovnega pastirja in ne smejo ničesar zatajiti. Ako namreč duhovni pastir tem potom zve kak zakonski zadržek, še more v pravem času prositi za spregled (dispenso) zakonskega zadržka, da morejo po tem zakonci skleniti veljaven zakon. Večina zakonskih zadržkov je namreč 
takih, da jih more cerkvena oblast spregledati. Rimska stolica le nekaterih zadržkov ni spregledala in jih še nikdar ni spregledala. Nadalje zakonci naj tudi skrbé za to, da so dobro podučeni v krščanskem nauku, 
kar je zaročencema neogibno potrebno. Zakonski ljudje so namreč dolžni svojo družino in sosebno svoje otroke podučevati v krščanskem nauku in jih vaditi krščanskega življenja. Kako bi mogli izpolnjevati to svojo 
dolžnost, ako so  sami slabo podučeni v krščanskem nauku? Radi tega je sv. Cerkev zapovedala, da naj duhovni pastir zaročence glede sv. vere vestno izprašuje in jih naj ne poroča, dokler se ne prepriča, da so zadostno podučeni v krščanskem nauku. 3. Zaročenci naj pazijo, da čisto preživé zaročni stan, t. j. ne smeta si dovoliti (dopustiti) ničesar, kar bi bilo le količkaj proti sv. čistosti. Ravno zavoljo tega jima sv. Cerkev ostro prepoveduje, da pred poroko stanujeta pod eno streho in se shajata na samem.  Ako stopita s čistim srcem pred altar,  privabita s tem náse božji blagoslov iz nebes. 4. Tisti, ki hočejo stopiti v zakonski 
stan, morajo paziti na to, da pred poroko vredno prejmejo zakrament sv. pokore in sv. rešnjega telesa.
Zakrament sv. zakona je zakrament živih, kdor ga torej hoče vredno prejeti, mora ga prejeti v stanu milosti božje. Zato pa sv. Cerkev zaročencem zapoveduje, da morajo pred poroko z dobro spovedjo očistiti svojo (srce) vest. Ker nastopajo zaročenci nov stan, se jim še nasvetuje dolga spoved. Kdor bi zakrament sv. 
zakona prejel v smrtnem grehu, onečastil bi zakrament, storil bi božji rop in sebi bi namočil šibo, s katero ga potem Bog v zakonu tepe.
7,35.
Kaj sta si zakonska dolžna?
Zakonska sta si dolžna: a) skupaj živeti v edinosti, ljubezni in zakonski zvestobi, dokler ju ne loči smrt;
b) dajati drug drugemu s krščanskim življenjem dober vzgled in se podpirati med seboj; c) izrejati otroke v strahu božjem in skrbeti za njihov časni in večni blagor.

